»Mojo družino so kot mnoge druge v Belorusiji uničili v tridesetih letih 20. stoletja.«

»Zdaj ne morem v Belorusijo.«

»To je boleče vprašanje. Zdaj ne morem iti v Belorusijo. Bojim se, da bi me aretirali.«

»To je boleče vprašanje. Zdaj ne morem iti v Belorusijo. Bojim se, da bi me aretirali.«

»Upam, da jih bodo vse izpustili in da se bodo vrnili v svoja navadna, nejunaška življenja, k svojim otrokom, k ljudem, ki jih imajo radi.«

»Upam, da jih bodo vse izpustili in da se bodo vrnili v svoja navadna, nejunaška življenja, k svojim otrokom, k ljudem, ki jih imajo radi.«

»Velibor, čakaj. Kako pa govoriš? Naglas imaš.«

»Ženska je kriva. To je sama iskala. On je dober, naš človek. Pije, kriči, strelja. Kriva pa je ženska.«

»Lahko odpreš čevapdžinico, lahko si avtomehanik, nogometaš. Če izraziš ambicijo, da hočeš biti intelektualec, pisatelj, novinar, pa ne bo šlo. S takim naglasom? Nihče ga ne razume. To postane usoda in to doživljam.«